Zgodovina

Ideje za ustanovitev zavoda za bivanje otrok in mladostnikov z motnjo v duševnem razvoju v osrednji Sloveniji segajo daleč v šestdeseta leta. Dr. Marjan Borštnar je kot strokovni vodja zavoda v Dornavi dal prvo pobudo, da bi se blizu Ljubljane (na Igu) zgradil nov zavod. Ideja je zorela do vzpostavitve mreže lokalnih društev za pomoč duševno prizadetim v sedemdesetih letih in predsedovanja neverjetno zagnane gospe Ade Krivic. Njeno delo je pozneje nadaljeval gospod Zdravko Tomažin.

To je bilo obdobje nastankov prvih varstveno-delovnih centrov, razvojnih oddelkov pri vrtcih, mentalno-higienskih oddelkov pri zdravstvenih domovih, vzpostavitve mreže zgodnjega odkrivanja in obravnave, oddelkov za delovno usposabljanje pri šolah, prvih programov in učnih načrtov, seminarjev za starše, objave Zakona o družbenem varstvu idr. Največji problem je bil, da je veliko slovenskih otrok zamujalo najpomembnejša leta razvoja brez ustreznega šolanja. Preko 200 otrok ni bilo vključenih v nobeno obliko usposabljanja, čakalna doba za sprejem v zavod pa je bila do 5 let. Poleg tega so bile vse kapacitete na področju skrbi za osebe z motnjo v duševnem razvoju pred ustanovitvijo Centra v Dragi, zlasti za tiste z težjo ali najtežjo motnjo, skoncentrirane na obrobju države, na severovzhodu in severu. V centralni Sloveniji z Ljubljano in okolico, kjer je največja koncentracija prebivalstva, pa ni bilo kapacitet. Nepokrite so bile Dolenjska, Notranjska in celotna Primorska. Starši so leta in leta pošiljali svoje otroke s težjo in najtežjo motnjo v Dornavo, otroke z zmerno motnjo v Črno na Koroškem, odrasle pa v Hrastovec in Trate.

Pobuda za izgradnjo tako imenovanega »tretjega zavoda« je bila naposled sprejeta na Republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo in Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje.

Prva je namenila sredstva za gradnjo zopet Zveza društev za pomoč duševno prizadetim, ostali financerji so bili Skupnost socialnega skrbstva Slovenije, Izobraževalna skupnost Slovenije in Sklad za gradnjo domov pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Nosilec naložbe in pozneje ustanovitelj je bila Skupnost socialnega skrbstva Slovenije.

Strokovno zasnovo je pripravil Dušan Parazajda. Z dopolnili je bila potrjena v interdisciplinarni strokovni komisiji. Inž. arh. Olga Rusanov je pripravila idejno skico in nekaj pozneje tudi idejni načrt. »Tretji zavod« naj bi sprejemal otroke in mladostnike z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju z dodatnimi motnjami, v starosti od tretjega do osemnajstega leta, z možnostjo podaljšanja zaradi zdravstvenih oziroma socialnih razlogov. Kapaciteta zavoda naj bi bila 250 mest.

Tako kot danes je bilo tudi takrat najtežje vprašanje zemljišče oziroma lokacija. Na poziv iniciativnega odbora, ki ga je vodila gospa Nuša Kerševan, so zemljišče ponudile štiri od petih občin v Ljubljani. Kot najprimernejša je bila izbrana lokacija v Fužinah. Prednosti je bilo veliko: je najbližje centru mesta, celotna komunalna infrastruktura je v neposredni bližini, je v neposredni bližini zdravstvenih ustanov, ki jih tak zavod stalno potrebuje itd. Pridobljeno je bilo soglasje Nevropsihiatrične klinike Polje. V letu 1978 je bila izdelana lokacijska dokumentacija in izdano je bilo lokacijsko dovoljenje. V začetku leta 1979 je bolnišnica Polje umaknila soglasje z obrazložitvijo, da potrebuje to zemljišče za lastni razvoj oziroma dograditev. Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo je njihovo zahtevo podprl. To zemljišče je še danes prazno, nepozidano. Posledice so bile hude in dolgoročne. V celoti se je podrl časovni načrt, to pa je pomenilo, da je bil začetek gradnje premaknjen za najmanj dve leti.

Posebna delovna skupina je februarja 1979 izbrala novo lokacijo in to je bila Draga pri Igu. Za razliko od Fužin je bila komunalno popolnoma neopremljena, ni bila v urbanističnem načrtu, ni bilo vodovoda, ne ustrezne ceste, ne kanalizacije, ne telefona, bila pa je elektrika – čez zemljišče je peljal daljnovod. In zopet vse od začetka: sprememba namembnosti zemljišča, lokacijska dokumentacija, lokacijsko dovoljenje itd. in tako sta prišli leti 1980 in 1981. Bivša država Jugoslavija je zašla v veliko gospodarsko krizo zaradi zadolženosti. Drug za drugim so sledili državni varčevalni ukrepi, resni in tudi smešni, ampak nobeden ni šel mimo »tretjega zavoda«.

Do skrajnosti so bile z zakonom omejene tako imenovane negospodarske investicije. Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije kot glavnemu investitorju ni bilo omogočeno valorizirati sredstva, ki so bila namenjena za izgradnjo zavoda (kaj je to pomenilo pri 20- do 50-odstotni inflaciji ni težko izračunati). Posledice so bile naslednje:

  • manjšanje obsega investicije,
  • prehod na fazno gradnjo (IV. faze),
  • popolno osiromašenje pri opremi,
  • izbor slabših materialov,
  • »tretji zavod« je ostal brez zagonskih sredstev idr.

Bile so tudi administrativne ovire (pridobiti pozitivno oceno pri Gospodarski banki, pozitivno oceno Inštituta za ekonomiko investicij pri Ljubljanski banki, garancijo Gospodarske banke, odobritev komisije za oceno investicij pri Skupščini Republike Slovenije, odobritev SDK in zbrati je bilo treba sredstva za celotno investicijo).

Ne glede na vse mogoče in nemogoče ovire se je gradnja začela 7. julija 1982 – I. faza, leto kasneje II. faza, v letu 1985 III. faza in šele leta 1995 IV. faza. Avgusta 1984. leta je bila končana II. faza in 20. septembra 1984 je zavod sprejel prve otroke. 22. septembra je bila slovesna otvoritev zavoda.

Do konca leta 1985 je bilo sprejetih že preko 150 otrok in mladostnikov. Prva tri leta so bila izjemno težka zaradi hudih začetnih adaptacijskih kriz otrok pri uvajanju v novo okolje, zaradi stalnega sprejemanja in priučevanja novih in novih sodelavcev, poleg tega se je že decembra 1985 odprl nov dom za odrasle osebe s težjo ali najtežjo motnjo v duševnem razvoju z dodatnimi motnjami na novi lokaciji, Škofljici. Poseben problem je bilo tudi neurejeno vprašanje financiranja zdravstva.

Težave so bile hitro premagane, ker je bila že od vsega začetka vzpostavljena čvrsta organizacijska struktura z majhnimi domovi, majhnimi skupinami in samostojnimi strokovnimi in tehničnimi enotami, tako da se je zavod zelo hitro preoblikoval v center in se začel širiti v okolje. Že od vsega začetka je bila oblikovana interdisciplinarna strokovna skupina in od jeseni 1984 leta se je vsak mesec redno sestajala.

Posebno in izjemno pomembno poglavje je bil razvoj zdravstvene službe, saj je moral Center sprejemati osebe, ki potrebujejo zelo zahtevno zdravstveno oskrbo. Zdravstvena služba se je začela z majhno skupino medicinskih sester in zelo skromno opremo. Prvi zdravnik je prihajal dvakrat na teden. Leta 1986 pa je Center kot prva takšna ustanova (za delo z osebami z motnjami) dobil svojega zdravnika. Leta 1993 je sledila prepotrebna uvedba 24-urnega dežurstva zdravnikov. Postopoma se je izboljševala tudi oprema, od postelj do aparata za EEG in raznih pripomočkov, brez katerih otroci s tako hudimi motnjami le težko preživijo. Ker je zelo pogosta tudi inkontinenca, je bil Center na Igu tudi prva takšna ustanova, ki je sama začela kupovati plenice za enkratno uporabo. Z leti se je zdravstvena služba izpopolnila in pridobila sodelovanje ortopeda, psihiatra, nevrologa, zobozdravnika in drugih. Oprema se dopolnjuje po možnostih.

Center je od prvega dne vlagal energijo v strokovni razvoj in začel zelo hitro uvajati novosti. Mnogo programov in dejavnosti je na področju skrbi za osebe z motnjo v duševnem razvoju začel izvajati prvi.

S programom kratkotrajnih oziroma začasnih sprejemov je začel že nekaj mesecev po otvoritvi. Ta program staršem, ki imajo otroka doma, omogoča počitek in oddih, torej razbremenitev, zato so manjše potrebe po celodnevnem varstvu. Danes so v različne oblike obravnave (kratkotrajni sprejemi, celodnevno varstvo, pomoč na domu, počitniško varstvo, dnevno varstvo, varstveno-delovni center, krizni sprejemi idr.) vključene osebe z motnjami iz vse Slovenije. Razvijajo se različni socialni, vzgojno-izobraževalni in zdravstveni programi.

Decembra 1985 je zavod razširil dejavnost na odraslo populacijo. Odprl se je nov Dom Škofljica v nekdanji psihiatrični bolnici. To je bil mnogo let edini posebni socialni zavod, ki je sprejemal samo osebe z motnjo v duševnem razvoju.

Center je oktobra 1988 prvi odprl dnevni center za usposabljanje in varstvo otrok s težko motnjo v duševnem razvoju. Danes ima že tri dnevne centre na različnih lokacijah, dva v Ljubljani (Šiška, Fužine) in enega v Novem mestu.

V začetku leta 2004 je bil odprt tudi varstveno-delovni center. Deluje na dveh lokacijah, in sicer v Ljubljani in na Igu. Programi, ki se izvajajo na Igu, so namenjeni predvsem pripravi na zaposlitev na kmetijah. Program že več let poteka skupaj z Biotehnično fakulteto in v kratkem bomo pričeli s prvimi zaposlitvami na kmetijah. V letu 2006 se nam je pridružil tudi varstveno-delovni center Ribnica.

V letu 2006 smo uspeli odpreti prvo enoto za bivanje odraslih oseb v Grosupljem. Leta 2007 smo odprli še dve bivalni enoti, in sicer eno na Škofljici (Dom Barje) ter drugo v Ribnici. Bivalna enota v Vižmarjih pa je odprla svoja vrata v letu 2008.

Program vseživljenjskega učenja za odrasle se izvaja od 1997. leta. V okviru tega programa se poleg mnogih aktivnosti za stanovalce pripravljajo priročniki za posamezne aktivnosti. To je pogosto edina strokovna literatura za ta področja.

Leta 1990 se je Center vključil v program TEMPUS. Od leta 1991 do 1994 je skupaj s kolegi iz Nizozemske in Nemčije izpeljal projekt »varuška«. Izdelal je program za usposabljanje varušk, ki ga je izvajal deset let. V okviru programa TEMPUS so bili strokovni delavci Centra in profesorji Gimnazije in srednje vzgojiteljske šole Ljubljana na daljšem usposabljanju na Nizozemskem. Spoznali so razmere in nivo skrbi za duševno prizadete, kar je izboljšalo razmere tudi pri nas. Ob koncu programa 1994 je s sredstvi EU oblikoval izobraževalni center za usposabljanje sodelavcev znotraj in izven hiše.

Strokovni delavci so se izpopolnjevali na ekskurzijah v zahodni Evropi, kjer so se mnogo naučili; od tam so prinesli nove programe – skupine za samozagovorništvo, program ključnih oseb, nove programe dela z osebami z najtežjo motnjo idr.

Center je od začetka do leta 2002 vodil direktor Dušan Parazajda, od tedaj ga vodi dr. Valerija Bužan.